Atrix je še nekaj časa opazoval čudni prizor, malo podvomil in glasno zakašljal. Še vedno nič. Počakal je še trenutek in nato pobobnal s prsti po podboju. Še vedno nič.
"Ahm, eee . Dober dan!"
Še vedno nič. Stopil je dva koraka naprej in se popraskal za ušesom. Še vedno nič. Seveda Atrix v zadnjih nekaj minutah ni spremenil svojega pogleda na svet in zato je sedaj res že močno dvomil. V nasprotju z njim, pa sta bogova le stežka spregledala vse njegove poskuse, da bi opozoril na svojo prisotnost in posledica tega je bila, da sta kljub vsem naporom vedno manj dvomila vanj. Vendar še vedno nista kazala nikakršnih znakov, da bi se kakor koli zavedala njegove prisotnosti.
Atrix se je lotil logičnega razmišljanja. Če ga bogova ne zaznavata, obstajata dve možnosti.
Prvič: Atrix ne obstaja in zato ga bogova kljub vsem njegovim naporom ne moreta zaznati.
Drugič: bogova ne obstajata in sta le optična prevara. Osnovna pomanjkljivost, ki bi jo lahko pripisali optični prevari, je to, da ne zaznava realnega sveta.
Ko je prišel do teh modrosti, je naredil še korak naprej. Vprašal se je, kaj bolj verjetno obstaja, on ali to, kar vidi in prišel do zaključka, da če on ne obstaja, potem ne more ničesar videti, pa naj bo privid ali realnost in glede na to, da razmišlja o obeh bogovih, ju očitno vidi, ergo on obstaja. Če ne bi obstajal, ne bi videl. Iz vsega dognanega je zaključil: če kdo od nas obstaja, sem to jaz in če jaz obstajam, onadva ne obstajata.
Ponosen na svojo neprekosljivo inteligenco, je zakoračil naravnost proti obema bogovoma, ki pa po vsej logiki tako ali tako nista obstajala. (K nadaljnjim dogodkom je močno prispevalo dejstvo, da oba bogova nista imela nobenega obiska že več sto let in sta že praktično pozabila, da druga bitja sploh obstajajo.) Skratka, Atrix je bil vedno bližje in bogova sta vedno težje dvomila v njegov obstoj. Sedaj je bil Atrix že čisto zraven njiju in še vedno ni kazal nobenih znakov, da bi se zavedal njune prisotnosti. Po čudnem spletu naključij je Atrix hkrati stopil bogu očetu na nogo in z drugim kolenom zadel boga sina v glavo. Tedaj se je zgodilo. Bolečina je bila prehuda in oba bogova sta zavpila, s tem sta dobila jasen dokaz, da prišlek obstaja, saj sta z logičnim sklepanjem prišla do zaključka, da če sta oba istočasno začutila udarec, istočasno zaslišala krik in istočasno zagledala udarec, potem je z zelo veliko verjetnostjo dogodek resničen in njegov povzročitelj obstaja. To je bilo usodno, namreč Atrix je še vedno absolutno dvomil v njun obstoj, saj sta z njegovega vidika oba še vedno lahko bila le iluzija, ker sta dva dela iluzije lahko poljubno usklajena. In po osnovnem zakonu, napisanem na pročelju : "Dvomim, torej sem", sta se oba bogova razblinila, saj nista več dvomila. Ko je Atrix to opazil, je tako dobil še eno potrditev za pravilnost svojega sklepanja, saj se realne osebe naj ne bi razblinjale.
Šesto poglavje
Azinmag je vključil ojačevalec, vklopil vse zvočnike in začel predvajati posnetke dr. Žvanglovih zloglasnih 'Nasvetov za uspešno zakonsko življenje' in prvi svizci so se že začeli drenjati pred avtomatsko giljotino. Vedel je, da bo trajalo še vsaj dve uri preden bodo vsi prišli na vrsto, zato je odšel nazaj v restavracijo, kjer je nekaj gostov že precej razdraženo spraševalo, kje so pleskavice in koliko časa bo še treba čakati nanje. Unix jih je sicer precej uspešno mirila s svojim šarmom, vendar je ozračje postajalo vedno bolj napeto.
Ko je Azinmag prišel v sobo, bi le stežka spregledal deset glamponskih lovcev, ki so nadvse zastrašujoče lebdeli nedaleč stran od postaje in se jih je v velikih panoramskih oknih prav dobro videlo. Razvrščeni so bili v najbolj kri ledeneči bojni formaciji in se očitno pripravljali na napad. Njihovi lovci so ladje najbolj popadljive vrste, ki so jih dobili s spretnim križanjem in genetskim inženiringom. Edini razlog, da jih gostje Gajbe Radosti še niso zapazili, je bil, da so imeli dosti preveč dela z opazovanjem Unix, kako jim je v najbolj zapeljivem možnem stilu dopovedovala, da bodo pleskavice nared že čez nekaj trenutkov.
Glamponci so skrajno nepovprečno ljudstvo, kar se galaksije tiče. Pravzaprav so neke vrste slepo črevo v sistemu galaktičnih razumnih bitij, saj so poleg prebivalcev Zemlje in denebskega megagresivca edino ljudstvo, ki jim je boj v užitek. Vsa galaktična ljudstva so skrajno pacifistična in vsegalaktični mir moti le že omenjena vojna v tretjem galaktičnem odseku, ki pa se odvija le med poklicnimi vojaki. Glede na mutacije, ki so sicer precej redke, vendar spričo enormnega števila prebivalcev galaksije, kljub vsemu kar številčne, se v vsakem pacifističnem narodu žal rodi tudi nekaj agresivcev, ki jjih pošljejo v vojsko in se tako v tretjem galaktičnem odseku lahko mirno tepejo z ostalimi agresivci. Glamponci na veliko žalost ostalih prebivalcev galaksije niso te vrste narod, marveč so vsi po vrsti agresivni ko sam hudir. V več vojnah so jih ostali narodi že močno potolkli in razredčili, ostali so celo brez svojega planeta, vendar jih je nekaj še vedno živih in se v roparskih skupinah potepajo po galaksiji. Eno njihovih osnovnih načel je, da kdor ni z njimi, je proti njim, zato napadajo in zavzemajo vse, na kar naletijo in to brez vsakršnega povoda.
"Daj denar!" je odmevalo po vsej Gajbi Radosti. Z njihovimi oddajniki so začeli upravljati sistem za komunikacijo med raznimi deli in uslužbenci postaje.
"Nimamo denarja!" se je v oddajnik zadrl Azinmag, kar je bila čista resnica in Azinmag bi jim ga v nasprotnem primeru z veseljem dal, saj je vedel, kaj drugače sledi.
"Kaj nimate, vemo da imate!"
"Res nimamo, prisežem!"
"A nas vi zajebavate?! NAPAAAAAD!" se je razleglo po ozvočenju in lovci so se zagnali proti postaji.
Dva lovca sta se v trenutku prilepila na vhod in vrata komore za izenačevanje pritiska so se odprla. To so tista s fotografijo porno dive, vendar v tem trenutku ta detajl ni nikogar preveč zanimal. Azinmag se je v elegantnem skoku pognal za šank, saj so izstrelki že rešetali restavracijo. Z drugim, še bolj šarmantnim skokom, je Azinmag pristal v hodniku in se v divjem diru pognal proti dokom in hali za pretvarjanje svizcev. Njegov plan je bil, da bi se tam skozi prebil do rešilnih kapsul in se v eni od njih izstrelil v vesolje, vendar ni upošteval dejstva, da sta se dva lovca parkirala v doke in da pobesneli Glamponci že držijo v rokah ta del postaje. Ko je v elegantnem drncu pridrvel v halo za raztovarjanje svizcev, ga je pričakal rafal izstrelkov in rešili sta ga le njegova spretnost in petdesetkrat toliko sreče, saj je po očarljivem skoku pristal za kovinskim pultom, ki je bil tam brez vsakršnega namena in se je Azinmagu tokrat prvič zazdel uporaben.
Močno se je trudil razmisliti, kako naj se izvleče iz te očitno ne preveč rožnate situacije, vendar so mu tok misli stalno prekinjali rafali izstrelkov, ki so se odbijali od stene tik nad njegovo glavo in razni pogovori v stilu:
"Hej, pridi ven!"
"Ni šans!"
Rafal.
"Daj no, saj ti ne bomo nič hudega storili!"
"A da ne?!"
"No, ja. Samo malo te bomo ustrelili. Heh heh heh ."
Tedaj se mu je kljub neštetim vmesnim prekinitvam le posvetilo. Postavil se je v nizko prežo, napel vse mišice, ki so ga presenetile s svojo množično udeležbo, saj se marsikatere od njih do sedaj sploh ni zavedal, in čakal na primeren trenutek. Kot je v takih situacijah zelo pogosto, se je odločil za akcijo v natančno najbolj neprimernem trenutku in izstrelki so mu prestrelili uhan, ki si ga je kupil pred dvema dnevoma za kar precejšnjo vsoto. Poleg tega so ga zadeli tudi v nogo, kar pa je bila spričo uničenega uhana zgolj malenkost. Z najboj prefinjenim skokom, kar jih je premogel v svojem repertoarju, je elegantno poletel proti opremi za predvajnaje dr. Žvanglovih 'Nasvetov za uspešno zakonsko življenje' in jih izklopil. Svizcem se je skegljalo. Depresivno razpoloženje jih je v trenutku minilo, namesto njega jih je prevzela čudna mešanica panike in besa. Enormne količine svizcev so ob pogledu na giljotinirane kolege totalno podivjale in začele brezglavo bežati na vse strani. Poplava ponorelih kosmatih štirinožcev se je razlila po postaji in preplašene živalice so grizle, praskale in cefrale vse, kar jim je prišlo na pot. Po hodnikih in halah so odmevali kri ledeneči kriki nekaterih gostov in Glamponcev, ki so v smrtni agoniji z izstrelki rešetali strop, stene in na žalost tudi vitalne dele postaje.
Atrix je sključen čakal v majhni niši pod ojačevalcem in čakal, da se zadeve umirijo. Vedel je, da nima več prav dosti časa, namreč drugo osnovnih glamponskih našel je: 'Česar ne zavzamemo, to uničimo.'