11. september 2001 je dan, ki se bo za vedno zapisal v zgodovino človeštva. To je bil dan, ko so bile vse oči sveta uprte v goreča in podirajoča se dvojčka Svetovnega trgovinskega centra. To je bil dan, ki je za vedno spremenil nadaljni potek človeštva. Naši dedje so nam pripovedovali o 1. svetovni vojni, naši očetje o drugi, mi pa bomo govorili o 11. septembru. 11 režiserjev iz vsega sveta je podalo svoj pogled na ta usodni dan.
Kot prva dobi besedo Iranska režiserka Samira Makhmalbaf, ki nam prikaže zgodbo o afganistanskih beguncih, ki živijo v izgnanstvu v Iranu.
Dobro se spominjamo podob, ki so se vrtele v tistih usodnih dneh na ameriških kanalih in kjer smo lahko videli Arabce, ki se veselijo nad ameriško tragedijo. Pa je bilo temu res tako? Ali pa so bile to nemara le slike fanatikov, ki niso po svojem razmišljanju nič boljši od teroristov. So bili res vsi Arabci veseli 11. septembra?
Zgodba govori o mladi učiteljici, ki poskuša otrokom v "šoli" (če temu sploh lahko tako rečemo) dopovedati, kaj se je zgodilo in jih poziva k minuti molka za nedolžne žrtve. Otroci je ne razumejo.
Le kako bi jo, ko pa prvič slišijo za stolpnice in letala. Njihovo življenje je sestavljeno iz vsakodnevnega trdega dela. Kako lahko torej razumejo, kaj pomeni 11. september?
Drugo zgodbo nam pripoveduje francoski režiser Claude Lelouch. 11. september je v njej prenešen na bolj intimni nivo gluhoneme Francozinje in njenega partnerja, vodiča turistov na WTC.
Tistega usodnega jutra se sporečeta. On odide v svojo službo, ona pa se odloči, da bo izlila svoja čustva na računalniški ekran in s tem poskušala odkriti težave v njunem odnosu ter morda poskušala tudi svojemu partnerju odpreti oči.
Med tem ko ona piše, se na televizijskem ekranu podirata dvojčka. Ona čuti le tresljaje, a ne ve, da bo tisti usodni trenutek za vedno spremenil njeno življenje. To kar piše ni več pomembno, vendar se ona tega ne zaveda. Nadaljuje s pisanjem, dokler ne zavoni na vratih. A tudi ko odpre vrata ji ni nič jasno.
Zanjo se svet ni spremenil, spremenili so se le ljudje okrog nje, med drugim tudi njen partner.
Tretja zgodba izpod režijske taktirke egipčana Youssefa Chahina je verjetno tista, ki bi jo znali Američani še najbolj razumeti kot "sovražno".
Zgodba govori o egipčanskem režiserju, ki zaradi pretresenosti nad 11. septembrom dobi vizijo ameriškega marinca, ki je umrl v vojaški akciji na bližnjem vzhodu. Tako se prične soočanje nekaterih dejstev globalnega sveta, od vsekakor upravičene obsodbe terorističnih napadov, pa do dejstva, da nič ne nastane brez vzroka.
Jasno, Američani bi nas (in verjetno tudi sami sebe) radi prepričali, da za 11. september ni bilo nobenega povoda.
In čeprav nikoli ne smemo niti za trenutek podvomiti v dejstvo, da noben razlog ne opravičuje dejanja teroristov 11. septembra, se je sedaj treba vprašati, zakaj je do tega prišlo! Predvsem zato, da bi znali v prihodnosti preprečiti takšne dneve.
Ameriško rožljajo z orožjem po svetu le odstranjuje posledice. Vzroki za terorizem in za 11. september pa ostajajo!
Četrti film bosanskega režiserja Danisa Tanovića nam je morda še najbolj blizu, saj smo grozoto in nesmiselnost balkanske vojne doživeli praktično pred pragom.
Film govori o ženskah, ki so v Srebrenici vdovele, ostale bez sinov, brez očetov, brez dedkov in brez stricov. 11. julija 1995 se je v Srebrenici zgodilo eno najhujših etničnih čiščenj po drugi svetovni vojni in v spomin ter opozorilo, vsakega enajstega v mesecu preživele ženske iz Srebrenice demonstrirajo na ulicah. Tako je bilo tudi 11. septembra 2001.
Ženske z grozo poslušajo kaj se dogaja v Ameriki. Pred očmi se jim odvijajo grozote, ki so jih same doživele pred šestimi leti. Bi danes sploh demonstrirale, če jih ne bo nihče videl?
Seveda! Morajo demonstrirati, kajti le tako bodo lahko dosegle, da smrt njihovih ljubljenih ni bila zaman! Amerika namreč ni bila prva in tudi ni zadnja, kjer so umirali nedolžni ljudje!
Peti film režiserja Idrissa Ouedraoga iz Burkine Faso je morebiti še najbolj komična in zelo satirično predstavi lov na teroriste.
Skupina mladih črnskih dečkov v mestu zagleda nekoga, ki izgleda kot Osama Bin Laden. V časopisu so prebrali, da Američani zanj ponujajo 25 milijonov dolarjev in hitro se odločijo, da bodo možaka prijeli.
A njihovo zasledovanje "Osame" se izjalovi in dečki v obupu kričijo za njim, naj se vrne. Na svetu torej obstajajo ljudje, ki si želijo Osamo?!? Jasno, eden takih sedi tudi v Beli hiši in mu je Osama postal vzrok in izgovor za vse neumnosti, ki jih počne doma in po svetu, ter hkrati tudi sredstvo strašenja in nabiranja glasov za naslednje volitve.
Morda pa bi Osama prišel prav tudi nam Slovencem, da bi malce pokrpali naš državni proračun? Osama, vrni se!!! ;-)
Šesti film Britanca Kena Loacha opozarja, da 11. september ni tragičen dan le od leta 2001, temveč se je že 11. septembra leta 1973 zgodila tragedija, ki je pomenila smrt 30.000 nedolžnih ljudi.
Takrat so v Čilu s pomočjo ameriških obveščevalnih služb izvedli atentat na socialističnega (od ljudi izvoljenega) predsednika in pričela se je diktatura, ki je z "blagoslovom" ZDA vladala z železno roko. Seveda, ZDA niso želele še ene komunistične države v svoji bližini in zato so raje podprle represivni ražim, tudi za visoko ceno številnih žrtev nedolžnih ljudi. Mar ni tudi to terorizem?
Še enkrat gre poudariti, da preteklost ZDA, ne glede na to, kako črna je, ne opravičuje dejanj teroristov 11. septembra 2001. To kar so storili je nedopustno, vendar pa si hkrati ne smemo zatiskati oči in si govoriti, a je to nekaj novega in nepojemljivega. Nikakor ne, terorizem je obstajal že od nekdaj, tudi iz strani tistih, ki sedaj oblikujajo protiteroristične koalicije.
Ta zgodba je predstavljena preko pogleda Čilenca, ki sedaj živi v Veliki Britaniji in piše pismo svojcem žrtvam 11. septembra v ZDA. Ne da bi obtoževal, temveč da bi jim povedal, da razume njihovo bolečino in da 11. september ne sme biti nikoli pozabljen, niti tisti, ki se je zgodil v ZDA, prav tako pa ne tisti, ki se je zgodil v Čilu.
Sedmi film mehiškega režiserja Alejandra Gonzálesa Inárrituja je najbolj pretresljiv od vseh.
Njegova predstavitev 11. septembra je pravzaprav bolj psihološka zvočno-vizulana "mora", ki v kombinaciji z grozljivo glasbo in zgolj nekaj-sekundnimi posnetki padajočih ljudi iz WTC-ja pretrese in gledalcu pokaže ves nesmisel in grozljivost perverzije, ki jo je doseglo človeštvo, s svojo željo po škodovanju ter uničenju življenja sočloveka.
Preko "nemega" temnega platna odmevajo zgolj vedno glasnejši in vedno bolj grozljivi zvoki mehiških molitev rožnega venca (*zgolj približno poimenovanje), ki se pomešajo z obupanimi klici ljudi ujetih v gorečih dvojčkih, oziroma na letalih, ki so postala leteče bombe, edine vizualne podobe pa so kratki utrinki padajočih teles ljudi, ki so se odločili skočiti v smrt in se tako "rešiti" pred pogubnimi plameni.
Na koncu tega filma se človek počuti dobesedno ogabno. Ogabno zato, ker se zave, kakšni kruti živalski rasi pripada. Rasi, ki je za svoje cilje in za svoje ideale pripravljena ubiti nedolžne pripadnike iste vrste.
Osmi film izraelskega režiserja Amosa Gitaija prikazuje nekakšno izprijenost novinarstva, ki v tragediji vidi zgolj novico, s katero bo lahko kovala še več dobičkov.
Zgodba govori o bombnem napadu skrajneža in o kaosu, ki vlada na prizorišču nesreče. Medtem ko se policija in reševalci trudijo pomagati, se novinarka s svojo ekipo poskuša prebiti čim bliže in se ne zmeni za nobeno opozorilo ali prošnjo po sodelovanju.
Hkrati se po telefonski zvezi pogaja z režiserjem, naj ji dovoli neposredno oglašanje v program. Toda to se dogaja 11. septembra in v poročilih ni časa za vsakdanje bombne napade v Izraelu. Toda novinarka še vedno vztraja, saj se ji zdi, da je to trenutek njene slave, ne glede na preostali svet.
Sočasno gledalec spozna tudi kruto resnico, da Amerika ni edina, ki je tarča terorizma. Te stvari so na bližnjem vzhodu stvar vsakdanjika, tako iz strani Palestincev, kot tudi Izraelcev. Žalostno je, da so Američani na tako tragičen na?in morali spoznati, kaj se v resnici dogaja v svetu.
Deveti film Indijke Mire Nair nam lepo predstavi grozljivi "lov na ?arovnice", ki ga je Amerika uprizorila tik po 11. septembru.
Takrat je bil sumljiv vsak človek arabskega videza, muslimani pa so bili enačeni s teroristi. Najbolj tragično pri vsej zadevi je dejstvo, da zgodba temelji na resničnih dogodkih, ko so oblasti obtožile sina Indijke živeče v ZDA, da je bil v času napada na WTC v bližini in je sodeloval pri napadu. Ker se še ni vrnil, se to šteje kot dodatni "dokaz" da je kriv.
Po nekaj mesecih obtoževanj, zasliševanj, ustrahovanj, odvračanja nekdanjih prijateljev od družine pogrešanega in drugih nestrpnosti, se izkaže, da je fant nesebično stekel pomagati ujetim v goreči WTC, a ga je njegova človečnost stala življenja.
Sledi torej nekaj, predvsem za nekatere razjarjene Američane, težko sprejemljivih logičnih razlag: Bil je musliman, a ne terorist. Prav nasprotno, bil je heroj, ki je želel pomagati ljudem v stiski. V zahvalo je bil označen za terorista!
Deseti film američana Seana Penna je zagotovo najbolj simboličen in nam hkrati lepo pove, da v 11. septembru ne smemo videti zgolj tragedije ter posledične želje po maščevanju, temveč se je treba nad tem dogodkom zamisliti z namenom, da se v prihodnosti take stvari preprečijo.
Zgodba govori o ostarelem možaku, ki se kljub ženini smrti še vedno obnaša, kot da je ona še vedno živa. Z (namišljeno) ženo se pogovarja, z njo obeduje, ji vsak dan pripravlja drugačne obleke in skratka živi svoje spokojno življenje.
Nekega dne pa se poruši stolp WTC-ja, ki je metal senco na okno, ki je svetilo v njegovo sobo in moški spozna, da je živel v iluziji. Niti ne ve, kaj se je zgodilo z WTC-jem, toda njegovo osebno življenje se je spremenilo.
Spregledal je in kljub temu, da je to zelo bridko spoznanje, se velja vprašati, če je bolje živeti v slepoti, ali pa se soočiti z bolečim, toda neizogibnim dejstvom. Simbolično podiranje sence WTC-ja je zares svojevrstna vizualna mojstrovina, ki si zasluži vse pohvale.
Zadnji, enajsti film japonskega režiserja Shoheia Imamura je časovno sicer nekoliko odmaknjen od 11. septembra, a morda še najbolj zadane moralni nauk, ki nam ga sporočajo vsi ti filmi.
Zgodba govori o bivšem japonskem vojaku, ki je zaradi grozot, ki jih je doživel na bojiščih druge svetovne vojne, poblaznel in sedaj misli, da je kača. Plazi se po tleh, sika, je miši in podgane, grize ljudi, ki mu želijo pomagati in nazadnje zbeži v divjino, saj se ga ljudje pričnejo bati.
Toda kljub bojazni se mu ljudje nočejo povsem odreči, saj je bil človek vendar vojak cesarja in je bil sveto vojno! Sveto vojno? Je mar kakšna sveta vojna vredna smrti človeških življenj? In kaj pravzaprav je sveta vojna? To je zgolj beseda, s katero ljudje opravičujemo pobijanje drugih ljudi.
A to je slabo opravičilo in sveta vojna nikoli ne prinese zmagavalcev, temveč so na obeh straneh zgolj poraženci, fizični ali psihični.
11. september je skupek enajstih kratkih filmov enajstih režiserjev iz vsega sveta, ki so imeli na voljo 11 minut in devet sekund, da podajo svoj pogled na ta tragični dan. Morda se bo kakšen od filmov komu zdel žaljiv do žrtev te tragedije. A to je zgolj zaradi drugačnosti pogledov različnih ljudi na isto temo.
Ljudje smo različni in prav ta različnost je tista, ki nas definira. Na nas je, da se naučimo živeti z razlikami drugih in morda je prav v sprejemanju drugačnosti ključ do boljše prihodnosti, kjer bodo tragedije, kot se je zgodila 11. septembra zgolj nema opozorila v zgodovinskih učbenikih.
Zato odprite vse svoje čute in vsaj poskušajte razumeti ljudi, ki vas obdajajo!
*11'09"01 - 11. september, omnibus enajstih kratkih filmov (režija in scenarij: Samira Makhmalbaf, Claude Lelouch, Youssef Chahine, Danis Tanović, Idrissa Ouedraogo, Ken Loach, Alejandro Gonzáles Inárritu, Amos Gitai, Mira Nair, Sean Penn, Shohei Imamura, nadaljni scenaristi: Pierre Uytterhoeven, Paul Loverty, Vladimir Vega, Marie-José Sanselme, Sabrina Dhawan, Daisuke Tengan, igrajo: Maryam Karimi, Emmanuelle Laborit, Jérôme Horry, Nour Elshérif, Ahmed Seif Eldine, Džana Pinjo, Aleksander Seksan, Tatjana Šojić, Lionel Gaël Folikoue, Rodrigue André Idani, Alex Martial Traore, Vladimir Vega, Keren Mor, Liron Levo, Tomer Russo, Tanvi Azmil, Kapil Bawo, Taleb Adlah, Ernest Borgnine, Tomorowo Taguchi, Kumiko Aso, Akira Emoto, Mitsuko Baisho, Tetsuro Tanba idr., distribucija: Cankarjev dom)
Ocena: dan grešnikov in mučenikov (10/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
