Se morda v zadnjem času sprašujete, kje za vraga so tisti odporni, prekomerno nabildani "mačoti" iz velikih akcijskih uspešnic 80-tih let? Kaj se dogaja z nekoč cvetočimi karierami hollywoodskih mišičnjakov? V devetdesetih namreč jih ni bilo zaslediti nikjer več, vsaj ne v tistih tipičnih vlogah, ki so jim v bistvu prinesle slavo. Schwarzenegger, Stallone, Van Damme in podobni so skoraj izginili. Vse kar naredijo v zadnjem času, naleti na skrajno odbijajoče in negativne kritike, njihovi filmi, nekoč mega uspešnice, pa dandanašnji komajda pokrijejo stroške snemanja. Brez pretiravanja, pristali so skoraj na dnu.
Kako to? Na prvi pogled se odgovor zdi brezupen, pač, vsak igralec je seznanjen s tako padci kot vzponi. Vendar je tu govora prav o določenih, kategoriziranih igralcih, ki so nekoč vsi po vrsti paradirali v svoji zvrsti: pompoznih (pustolovskih) akcionerjih. Bili so proračunska gonilna sila "pop" Hollywooda 80-tih. Le spomnite se, kako so(ste) vzneseno buljili v železne mišice Ramba in že skoraj apokaliptične Swarzijeve poze v Terminatorju I, da ne omenjam "smrtonosnega" telesa Mela Gibsona v Smrtonosnem orožju I, II (besedo smrtonosno lahko vzamemo tudi dobesedno, saj so vsako žensko, s katero je Martin Riggs spal, ubili), ledenega Umazanega Harrya, robustnega in trmastega Robocopa ... Da ne pozabim neverjetno odpornega Brucea Willisa v Umri pokončno I,II, in seveda belgijskega "čigumimena" Van Damma.
Vse po vrsti bi lahko označili za skorajda umetna, neverjetno odporna in trpežna bitja, ki zadevo opravijo le na en način: "one man job", poleg tega so edini, ki so ga zmožni opraviti. Sam svoj mojster. Imajo neverjetne zmožnosti preživetja, saj so odporni na razne eksplozije, naravne nesreče, padce dvigal, strmoglavljenja, bombe, razbito steklo - Skratka popolni so. Kot roboti. Njihova moškost se izraža skozi njihova telesa in kot bi nas leta opozarjala, da pravega heroizma ni več, da je umrl že davno tega, s Spartakom. Heroizem na kolenih, utelešen v tistih prekomernih, umetnih bicepsih, katerih lastnik komajda spregovori kakšno besedo skozi film. Tudi ta zgodba se je morala enkrat končati, to pa se je zgodilo na začetku 90-tih.
Potrebe po temeljiti spremembi vloge moških (ali vsaj tovrstnih moških vlog) na filmskih platnih je bilo sprva zaznati le v glasnih in ostrih kritikah feministk. Za njih so bili zgoraj omenjeni moški le pompozni uničevalci vsega tradicionalnega, vsega, kar moškega v resnici naredi moškega. Vendar v kritikah niso ostale osamljene. Na vsesplošno začudenje so se jim pridružili tudi moški. To so bili pripadniki posebnega moškega združenja, v katerem je bilo moč zaslediti vrsto umetnikov, psihologov, sociologov in celo vietnamske vojne veterane.
Zavzemali so se za to, da bi se na novo oblikovala njihova, prvotno tradicionalna avtoritativna vloga. Medtem ko so bile te spremembe (kot bomo videli) na filmskem platnu dobrodošle, so bile v realnosti le pobožne želje. Saj naj bi preobrazba moških vključevala tudi sprejetje odgovornosti za to, da ženske še vedno niso (popolnoma) enakopravne moškemu spolu.
Kako in kdaj so tisti arogantni, osamljeni, besni junaki postali moški, ki so razumevajoči, radodarni, ustrežljivi in predvsem možni spremembe? Pisalo se je leto 1991. Filmu je naslov Policaj iz vrtca. Družinska komedija Ivana Reitmana odlično ponazarja spremembo moškosti na filmskem platnu. Schwarzi kot John Kimble, sprva osamljen, brutalen, zagnan, neusmiljen, neobrit mestni policaj. Ko pa sprejme delo pod krinko in postane vzgojitelj kopice neverjetno radovednih mulcev, sledi popolnoma drugačna zgodba. Mali šestletni človečki ga prisilijo v spremembo, skozi film Schwarzi najde samega sebe, se osvobodi lastnega telesa. Na koncu dobimo Johna, ki je ljubeča figura družinskega moškega. Izpove se, prizna, da je osamljen in tako prestane preizkušnjo - konec dober vse dobro.
Tako, odgovor je v družini, ali v preoblikovanju (ameriške), vse bolj razbite družine. Moškega naj bi preobrazila želja po družini, pripadnosti, ta naj bi služila kot motivacija za rešitev nasilnega življenja. Sprememba že, vendar pa se zdi, kot bi se ena skrajnost nehala in začela nova. Zli terminator postane dober, nekoč jekleni možje pa postanejo cmere. Povrh tega pa dobimo še posladkane fantke v bojbendih in na klone mladih igralcev pocukranih najstniških komedij; t.i. "young hollywood". Odrešenik se naposled pojavi v zakrinkani obleki moškega brez hrbtenice. Ah, dajte no - tudi Hollywood ni tako neumen.
Pa je šla vsa zadeva za korak naprej, ko Hollywood sproducira kul heroja v podobi Keanuja Reevsa v Point Breaku, Hitrosti in nenazadnje v odlični Matrici. Moški z dušo in telesom. Too good to be true. Pa so razmišljali dalje. Vse bolj se je oglašala želja po tem, da morajo moški raziskati svoj pravi, dolgo pozabljeni Jaz, ki je ugasnil v pradavnini, v tistih jamah. Moški zgolj kot lovec. Pretepač. In David Fincher ustvari Klub golih pesti, kjer se vsi po vrsti trudijo, da bi sleherni dan uničili nekaj lepega. Z golimi pestmi iščejo svoje osnovno bistvo. Pa pride ženska in vse pokvari. Kot v Jesenski pripovedi Edwarda Zwicka, ko funkcionalno, samozadostno in izolirano moško družbo zmoti prihod emancipirane mestne ženske. In idile je konec. Pa v "vampirski" moški skupnosti v Intervjuju z vampirjem. Podobne teme z varijacijami. Kot bi moški iskali svojo izgubljeno pravico do izražanja notranjih napetosti na, recimo, zelo direkten način. Feedback na tiste mlečnozobe fantičke. Tudi prav.
In kot se v svojem hitu sprašuje Madonna What It Feels Like For a Girl (v spornem videu režiserja Guya Ritchea) so se to spraševali tudi že moški na filmskem platnu. V filmu Switch Blakea Edwardsa dobi ženskar Mel Brooks v nebesih prav grozečo kazen; namreč s seksi ženskim telesom mora poskrbeti za to, da bi ga vzljubila kakšna druga ženska. Tako na svoji koži občuti, kaj pomeni biti ženska in si mora priznati, da je bil kot moški res, milo rečeno, prasec. V Juniorju naredijo hrusta Schwarzija nosečega (ni večje absurdnosti);? in v What Women Want Melu Gibsonu omogočijo, da ženskam bere misli. Vsi si na koncu dneva, verjetno, pravijo: Ignorance is bliss.
Skratka, skakanje iz ene skrajnosti v drugo je na koncu namenjeno le hollywoodskim tržnikom, saj se nihče več ne sprašuje, kaj je prava vloga moškega na platnu in kaj ne. Anything goes, saj smo navsezadnje le v 21. stoletju. Vsi naj bi bili osvobojeni samih sebe in zato dovolj odprti za vse novo.
Vsi junaki naj bi bili kot taki ujeti v svoja telesa, ki so mislila namesto njih in je bilo tako njihovo delovanje le trenutek nepremišljenosti. Navsezadnje nam filmi ponujajo raznolike, zabavne, karakterno zanimive in spreminjajoče se akterje. In vso to preteklo "mačo" zadevo lahko vzamemo kot abstinenčno- miselno zabavo. Dve leti nazaj se je namreč Spartak vrnil, v podobi Russella Crowea v Gladiatorju. Prav to daje upanje, da prava moška vloga (prava moškost) še živi, utelešena v igralcih, kot je Russell.
Irena Bivic