Iz domačih filmskih logov je tokrat luč uzrl nekoliko drugačen, lahko bi rekli skoraj tujejezični slovenski film, ki se ubada s tematiko priseljencev iz nekdanjih bratskih republik in njihovega privajanja na deželico na sončni strani Alp.
Amir(Saša Tabakovič) in Sani(Filip Đurić) sta brata iz Mostarja, ki sta starše izgubila v prometni nesreči. Starejši Amir se odloči, da bo delo in boljše življenje poskušal poiskati pri stricu v Sloveniji, s sabo pa vzame tudi mlajšega brata Sanija, ki še ne sluti, da tokrat ne gre le za počitnice, temveč za veliko (in verjetno stalno) življenjsko spremembo. Ob prihodu v našo deželo pa ne naletita na preveč topel sprejem, kajti predsodki in stereotipi so vendarle (še vedno) zelo močan del slovenske in nasploh človeške (ne)kulture.
Kar se začne z zloveščimi pogledi in zbadljivkami v stilu "čefur", se stopnjuje do hudega verbalnega poniževanja in fizičnega nasilja. A mlada fanta se kljub temu privajata na naše življenje in kmalu najdeta prijatelje ter tudi simpatije. A še vedno nad bratoma ždi senca neodkitosti, kajti Amir si še vedno ne upa povedati bratu, da bo to njuna nova domovina.
Film ponuja dokaj zanimiv pogled na dva aspekta človeške obravnave priseljencev, na eni strani sovražno zaslepljenost s predsodki in nelogično odvračanje vsega drugačnega, ter na drugi strani vsaj poskus razumevanja stisk nekoliko drugačnih, a zato zgolj še bolj zanimivih ljudi.
Film nam na dokaj komičen način prikaže stereotype, tako ene, kot tudi druge strani, torej kaj si o nas mislijo priseljenci in kaj si o njih mislimo mi. Edini pravi sklep, ki ga lahko potegnemo iz teh stereotipov pa je, da so v večini zgrešeni in narejeni po vzorcu majhne (ponavadi najslabše) skupine.
Še posebej zanimive pa so prigode, ki jih doživlja mladi Sani, od sklepanja prvih prijateljstev, dokazovanja pred sovrstniki, pa vse do prve ljubezni ter prvega poljuba in na žalost tudi sledeči uničujoči zavisti.
Mladi igralci so se tokrat dokaj solidno izkazali, še posebej simpatično in povsem življenjsko pa deluje Filip Đurić. Presenetljivo pa precej šepa igra pri posameznih odraslih, ki delujejo preveč togo in dramsko, kot da jim je mati ravnokar prinesla skodelico kave (pa so jo zavrnili in sedaj čutijo globoko krivdo). Vendar so to na srečo predvsem nekateri stranski igralci, ki v filmu nimajo predolge vloge.
Film stalno niha nekje med mladinskim filmom, ter resno študijo medčloveških odnosov, vendar prvo pokvari preveč nejasen (domala tragičen) konec, drugo pa ni dovolj poglobljeno, da bi prineslo tudi kakšen odgovor, zakaj se ljudje tako obnašamo do drugačnih.
Film je sicer povsem soliden, vendar se zdi, da bi glede na potenciale, lahko povedal še nekaj več, na trenutke pa tudi moti za malenkost prepočasen ritem filma, ki pa ga morda lahko razumemo kot prikaz poletne opustelosti Ljubljane, kjer otroci iz blokov, ki ostanejo doma, res nimajo za početi kaj drugega, kot da iščejo težave (mišljeno bolj v pozitivnem smislu).
Na planincah, komedija (režija in scenarij: Miha Hočevar, igrajo: Filip Đurić, Saša Tabaković, Mustafa Nadarević, Karin Komljanec, Sabina Kogovšek, Milena Zupančič, distribucija: Ljubljanski kinematografi)
Ocena: Sreča na vrvici malce drugače (6/10)
