Kljub splošnemu prepričanju, da je čas otroštva in odraščanje eden najbolj brezskrbnih trenutkov človeškega življenja, je tudi odraščanje mladostnikov vse bolj težavna stvar, še posebej zaradi, na eni strani vedno večjih pričakovanj odraslih, in na drugi strani vedno bolj skopo odmerjenega časa, ki ga starši namenijo resničnemu razumevanju dilem svojega otroka. Gus van Sant je v svojevrstni mojstrovini Slon upodobil nekaj kratkih odlomkov iz življenja številnih najstnikov, katerih življenjske poti se prepletejo v tragedijo strelskega obračuna na šoli, skratka ponovitvi sodnega dne na ameriški gimnaziji Columbine.
Veseli svetlolasec John (John Robinson) zaradi pijanega očeta zamudi začetek pouka, zato se mora zglasiti pri ravnatelju. Še prej telefonira bratu, naj pride iskat očeta, ki čaka v avtu pred šolo, na šolskih hodnikih pa medtem sreča nadobudnega fotografa (Elias McConnell), ki je ravno namenjen v temnico, kjer namerava razviti svoje najnovejše fotografije.
Med tem zapeljivi športnik (Jordan Taylor) osvaja njegovo lepo dekle (Carrie Finkle), a hkrati privlači tudi številne poglede drugih mladenk (Brittany Mountain, Nicole George, Alicia Miles).
Slednje so namenjene na kosilo v šolsko menzo, toda ker ima lepota prednost hitro odidejo naprej do stranišča, kjer opravijo obvezni ritual iskanja lepotnih stereotipov. Na drugi strani ima zadržana Michelle (Kristen Hicks) težave z učiteljico telesne vzgoje, ki ji ni všeč, da Michelle nosi trenirko namesto kratkih hlač.
Vsakdanjo šolsko rutino pa zmoti prihod v vojaška oblačila odetih mladeničev, ki sta bila do sedaj deležna zgolj posmeha in nerazumevanja in sta zato sklenila svoj zamolčani bes in razočaranje izraziti v najbolj kruti obliki, z maščevanjem nad vsem kar leze in gre, brez razlik in brez usmiljenja.
Film Slon je izredno zanimiv, tako iz vidika podajanja zgodbe, kot tudi zaradi svoje simbolne vrednosti, v kateri na zelo minimalističen, a zato toliko bolj učinkovit način, prikaže praktično vse dileme, ki težijo sodobne najstnike in jih privedejo do nerazumnih dejanj uničenja okolice in tudi samih sebe.
Tako se preko zgodbe zelo hitro izkristalizira glavni problem sodobnega šolstva, ki ne teži k spodbujanju osebnih potencialov posameznika, temveč poskuša učence vliti v neke kalupe, jih čimbolj podrediti splošno sprejetim družbenim in socialnim vzorcem in tako ustvariti vtis enotnosti, enakosti in reda.
Toda človeška evolucija in narava nasploh, težita k različnosti in miselni drugačnosti, kajti le to omogoča nadaljni razvoj in obstoj. Seveda je za obstoj družbe potrebna tudi neka homogenost, toda težava nastane, če skušamo v neke splošne vzorce in predalčke na silo razporediti kar vse po vrsti, brez upoštevanja individualnih želja in misli.
Za odrasle ljudi je prilagoditev morda nekoliko lažja, saj lahko s svojimi izkušnjami in psihično stabilnostjo kompenzirajo morebitno pomanjkanje razumevanja svojih želja, težava pa se pojavi pri mladostnikih, ki se ob morebitnem zavračanju iz strani družbe ne znajo prilagoditi, temveč ustvarijo drugačen svet idealov in vrednot.
So torej sami krivi za nesocialno obnašanje? Ne, kajti moč vsake družbe se meri ravno z načinom obnašanja do njenih najbolj ranljivih členov.
Filmu tako uspe prikazati celo paleto najstniških frustracij, od nerazumevanja učiteljev, ki ne poskušajo oblikovati posameznike, temveč nek splošen kolektiv, slabega zgleda odraslih, ki se ne zavedajo, kakšen vpliv ima lahko njihovo obnašanje na življenje otrok, pa vse do potreb po neusmiljenem pokoravanju trenutnim lepotnim idealom, kar se po eni strani manifestira v obliki raznih bulimij in anoreksij, po drugi strani pa ustvarja skupino, ki je izključena in ki (neupravičeno) služi kot simbol nezaželenosti.
Prav pri slednjem pa film dobi največjo težo, ko jasno prikaže, da učenci, ki na svojih šolah uprizorijo množične pokole niso neki tepci, ki bi bili sami krivi za svoje zavračanje etičnih norm, temveč je bila povod za njihovo dejanje družba, z vsemi svojimi elementi.
Razloge za pokole, kot je bil tisti na Columbine, je namreč treba iskati precej bolj celovito in ne zgolj posploševati, če se želimo iz tega nekaj naučiti. Jasno, vsakdo prelaga odgovornost na nekoga drugega, starši na učitelje, učitelji na starše, ameriška oboroževalna industrija na računalniške igrice, izdelovalci igric na lahko dostopnost orožja v Ameriki, moralisti na Marilyna Mansona, kapitalistično naravnana lepotna industrija na izkrivljene etične norme itd.
In tako na koncu pridemo do rezultata, kjer nihče noče popustiti in se odpravlja zgolj končne posledice, ne pa tudi samih vzrokov za dejanja. Na ameriških šolah so tako uvedli detektorje za kovino in oborožene varnostnike, da bi preprečili še kakšen pokol.
Toda to ne odpravlja vzrokov za globoke frustracije najstnikov, ki so pripravljeni iti do te skrajne mere izginotja vseh osebnih zadržkov in posledičnega poslednjega krika obupa.
Časovno nelinearnost filma, ki prikaže življenje glavnih likov filma v praktično istem trenutku, gledalcu še doda občutek povezanosti številnih dogodkov in še enkrat veš potrdi, da rešitev problema ne tiči zgolj v razrešitvi ene neznanke, temveč je to problem širših razsežnosti, dodatno globino življenjske prepletenosti pa zgodbi doda zelo spretno izbrana glasba.
Film Slon sicer sam po sebi ne da nekih napotkov, kako razrešiti dani problem, toda z natančnim in spretnim prikazom vzrokov za težave, poda jasno sliko, kaj vse bi bilo treba spremeniti.
Ironija cele zgodbe pa je, da je reševanje razdrobljenega problema pravzaprav manj težavno, kot pa če bi razlog tičal le v eni sami (globoko zakoreninjeni) stvari, problem pa je tisto večno prelaganje problema iz ene strani na drugo, kar v končni fazi pomeni, da se ga nihče resnično ne loti.
Toda kljub vsemu je človeštvo prestalo že številne hude preizkušnje in naposled bomo nekoč morda vendarle presekali tudi ta gordijski vozel, vprašanje pa je, kolikokrat se bo do takrat še ponovil Columbine in koliko mladih duš, krhkih kot porcelan, bo še zdrobil slon trenutne družbene naravnanosti?
*Slon - Elephant, drama (režija in scenarij: Gus Van Sant, igrajo: Alex Frost, Eric Deulen, John Robinson, Elias McConnell, Jordan Taylor, Carrie Finklea, Nicole George, Alicia Miles, Brittany Mountain idr., trajanje: 81 minut)
Ocena: Columbine Reloaded (10/10)
*Opomba: film si lahko ogledate v Kinodvoru Ljubljana in v drugih dvoranah art kino mreže v večjih slovenskih mestih
