Pravica do svobodnega gibanja je ena izmed človekovih najbolj osnovnih želja, na žalost pa so se vedno (in se še) najdejo ljudje, ki bi zaradi strahu pred drugimi (oziroma drugačnimi in njim neenakimi) omejila to svobodo. Vestern Spopad na zahodu je dejansko spopad med svobodo in tiranijo, med enakostjo in ksenofobijo ter med dobrim in slabim.
Ob koncu 19. stoletja, na širnih planjavah ameriškega zahoda, živita Boss Spearman (Robert Duvall) in Charley Waite (Kevin Costner). Sta svoboda gonjača živine, brez lastne zemlje, a svoje delo opravljata pošteno in z ljubeznijo. Z njima je tudi dobrodušni silak Mose (Abraham Benrubi) in mladi ter nekoliko zaletavi vajenec Button (Diego Luna).
Ko se Mose nekega dne ne vrne iz bližnjega mesta, se Boss in Charley odpravita za njim in ga kmalu najdeta povsem pretepenega v zaporu šerifa Poola (James Russo).
Kljub krivičnemu ravnanju, ki je maslo lokalnega vplivnega farmerja Baxterja (Kim Coates), Boss in Charley ne želita dodatnih težav, zato Mosa najprej odpeljeta k zdravniku, nato pa se odpravita nazaj k čredi.
Toda Baxterjevi možje jim sledijo, saj jih hočejo ustrahovati in tudi dokončno obračunati z Mosom. Boss in Charley se tako odločita vzeti pravico v svoje roke, a medtem ko se ukvarjata z eno skupino nepridipravov, druga skupina hladnokrvno umori Mosa in hudo poškoduje Buttona.
Boss in Charley se odpravita nazaj v mesto, da Buttona spravita k zdravniku, predvsem pa da se postavita v bran poteptanim pravicam in se maščujeta morilcem.
Toda v mestu ne naletita na veliko podporo, saj je lokalno prebivalstvo preveč prestrašeno, nekaj pomoči dobita zgolj iz strani zdravnikove gospodinje Sue (Annette Benning), v katero se zagleda tudi Charley, a tudi v njegovi preteklosti je nekaj madežev, ki jih do sedaj ni upal priznati niti prijatelju Bossu.
Spopad na zahodu bi najlažje razdelili na tri dele: poetičen, poučen in patetičen.
Za duše še najbolj prijazni prvi del s slikanjem poetičnih pokrajin močno spomni na Pleše z volkovi in lepo prikaže neko sobivanje med človekom, živalmi in naravo.
V prvem delu tudi vidimo, kakšno je bilo dejansko življenje kavbojev, ki si jih ponavadi predstavljamo kot velike strelce, a so bili po večini zgolj preprosti gonjači živine.
Na tem delu pa počasi že preidemo v bolj poučne vode, kjer film podira mite špageti-vesternov, o velikih pištoljerosih, opoldanskih strelskih obračunih, salonskih pretepih, lovcih na razbojnike itd.
Film pokaže realnost strelskih obračunov, ki so večinoma potekali med ljudmi, ki niso imeli kaj dosti pojma o orožju, tako da lahko pozabite na natančne strele s pištolo, iz velike razdalje, v sredino čela.
Boji potekajo konfuzno, glasnost streljanja je (necenzurirano) zastrašujoča, krogle švigajo v vse smeri, umiranje je počasno in mukotrpno (in ne sekundno, že od ene same krogle), zadetki pa so bolj stvar naključja in sreče, kot pa znanja.
A to ne velja zgolj za negativce, temveč tudi za pozitivce, seveda z izjemo tistega, ki je že imel izkušnje z resnično vojno.
Morda se zdi malce smešno, da strelci ne zadanejo nasprotnika iz desetih metrov razdalje, toda kdor je že imel kdaj v rokah pištolo ve, da streljanje vendarle ni mačji kašelj, še toliko manj, če ti okrog glave švigajo krogle nasprotnika.
Tu pa tudi nastopi faktor morale, ki znova podira mit, da so vsi kavboji komaj čakali, da bodo potegnili pištolo. Prav nasprotno, tudi oni so se bali za svoja življenja in raje zbežali, ali pa ustrelili nasprotnika v hrbet.
Toda ravno ko gledalec že hoče reči: To je to, tako je resnično izgledal "divji" zahod, se v zgodbi zgodi nesluten preobrat, ki film spet umesti v žanr patetičnih obračunov med dobrim in slabim, kjer dobri fantje seveda morajo zmagati (in preživeti), ter po možnosti odjahati z izbranko v sončni zahod.
Toda kljub temu film pokaže resnico nastanka Amerike, ki se je začela z genocidom Indijancev, nadaljevala z zasužnjevanjem Afričanov in ko je naposled zmanjkalo sovražnikov, končala v obračunu med belci samimi.
Ksenofobija in strah pred drugačnimi je pač ena tistih bolezni, ki po okužbi človeka spremlja za vedno in mu tako uniči življenje.
Pohvaliti gre tudi odlično igro, predvsem veterana Roberta Duvalla, ki mu človek zares lahko verjame, da je v življenju pretrpel veliko krivic in tako je njegova tokratna odločnost toliko bolj razumljiva.
Soliden je tudi Kevin Costner, četudi se morda malce preveč trudi s komplikacijo svojega lika, čeprav je njegova dilema dokaj zanimiva, a na žalost vse preveč dvomljiva.
Spopad na zahodu je film, ki želi biti všeč vsem, tako skeptikom, kot tudi ljubiteljem klasičnih vesternov, to pa je tudi njegova največja (a tudi edina) napaka.
Skratka, epski spopad, ki pa ga moramo razumeti predvsem v simbolnem smislu boja za osnovne človeške svoboščine, ki so dandanes prepogosto kršene tudi v največjih (samozvanih) trdnjavah demokracije.
*Spopad na zahodu - Open Range, vestern (režija: Kevin Costner, scenarij: Craig Storper, Lauran Paine, igrajo: Kevin Costner, Robert Duvall, Michael Gambon, Annette Bening, Abraham Benrubi, Diego Luna, Kim Coates, James Russo, Dean McDermott idr., trajanje: 135 minut, distribucija: Creativa)
Ocena: nov šerif v mestu (7/10)
