Edward Bloom (Ewan McGregor kot mladi Edward) je že od rane mladosti svojemu sinu pripovedoval povesti iz svojega življenja. A sčasoma je sin vse težje prenašal očetovo stalno pripovedovanje svojih zgodb preko pravljične in na prvi videz povsem izmišljene perspektive.
Na poročno noč se William (Billy Crudup) tako dokončno sporeče z očetom (Albert Finney kot ostareli Edward) in od takrat tri leta ne spregovorita več besede.
Ko pa Edwardova žena sporoči sinu, da njegov oče umira za rakom, se William vendarle odloči z nosečo ženo odpotovati domov. Tam poskuša še zadnjič prepričati očeta, naj mu pove resnico o sebi, brez pravljičnih zgodb in olepšav.
A oče vendarle še vedno govori o čarovnicah, neverjetnih boleznih, velikanih, morskih deklicah, volkodlakih, siamskih dvojčicah, pravljično-romantični zasnubitvi svoje žene, predvsem pa o veliki ribi, ki se nikoli ni pustila ujeti.
William pa počasi, s pomočjo starih dokumentov in preko pričevanja starih Edwardovih znancev, vendarle spoznava očetovo življenje in uvidi, da očetove zgodbe vendarle niso tako daleč od resnice.
Velika riba je film, ki ga bodo nekateri ljubili, drugi pa povsem prezirali. Vmesne možnosti skoraj ni, kajti zgodba in filozofija filma je zastavljena tako, da gledalca povsem zasvoji ali pa povsem odbije.
Ta odločitev pa je odvisna predvsem od enega vprašanja: ali je gledalec pripravljen sprejeti dejstvo, da življenje ni le številka na papirju, temveč je resnično življenje to kar čutimo in to kar želimo živeti.
Povedano enostavneje, film je nepregledna mešanica fantazije in resničnosti, s tem da se enega ne da ločiti od drugega. Če torej lahko sprejmete idejo, da je v vsakem življenju nekaj pravljičnega in da ni nič narobe, če na tak način tudi opišemo življenjsko zgodbo nekega človeka, potem ste na dobri poti, da se vam film usede naravnost v srce.
Glavno dilema Velike ribe je namreč ravno vprašanje, če bo oče znal prepričati sina, da je bil njegov pravljični pogled na svet pravilen in da ga je verjetno prav ta, vedno optimistična, ali pa že kar malce naivna filozofija, vedno pripeljala iz še tako težke situacije.
To je tudi veliko presenečenje, ki ga oče obeta sinu ob svoji smrti. Ne spoznanje samega načina smrti, temveč spoznanje očetove filozofije življenja.
Tudi oče verjetno vidi, v kakšni dilemi je sin, ki bi rad še pred rojstvom svojega otroka spoznal resnico o očetu in s tem tudi resnico o sebi. Toda oče hoče pokazati sinu, da resnica ni vedno zgolj to kar vidimo in slišimo, temveč tudi to kar občutimo.
Hkrati pa so kratke (pravljične) zgodbe, preko katerih spoznavamo življenje Edwarda Blooma tudi polne samostojnih življenjskih lekcij.
Ena najbolj zanimivih je npr. perfektno mestece Spectra. Kraj, kjer dobiš najboljšo pito, kjer so vsi ljudje prijazni in veseli, kjer ni sovraštva in zavidanja, skratka idealen kraj, kjer vsakdo želi ostati. Pa je temu res tako?
Kdor ostane v Spectri se morda resda ne more nad ničemer pritoževati, toda hkrati se v zunanjem svetu dogaja ogromno stvari, ki jih prebivalci Spectre zamujajo.
Morda res živijo perfektno, toda čar življenja ni v popolnosti, temveč v izzivih, s katerimi se moramo soočati. Brez izzivov namreč ni napredka, kar se še najbolje vidi na primeru pesnika. Seveda odhod iz idealnega v neznano ni lahek, toda včasih je potrebno tudi nekoliko potrpeti, da na koncu pridemo do prave nagrade.
Druga zelo pomembna ideja filma je, da nekateri ljudje morda res na prvi pogled izgledajo strašni (velikan, volkodlak), toda vse kar potrebujejo je malce razumevanja in spoštovanja, ne pa da so deležni takojšnje obsoje in izgona. Lahko je namreč reči, da se nekdo moti, nekoliko večji izziv pa je poskušati razumeti njegove ideje in občutke.
A zagotovo se največja in najlepša simbolika skriva prav v bajki o veliko ribi. Velika riba je namreč prispodoba za Edwarda, ki se nikoli ni pustil ujeti stereotipom družbe, temveč je s svojim pozitivnim odnosom ter zaupanjem v magičnost življenja premagoval vse življenjske ovire, četudi si je občasno svoj svet naslikal v malce bolj živahnih in pravljičnih barvah.
Film premore tudi oblico zares odlične komike, začenši s samo igro ter enkratnim ameriško-južnaškim naglasom tokrat zares fenomenalnega Ewana McGregorja. Bodite tudi pozorni na način, kako Edward premaga aziatska mojstra borilnih veščin in na satirično opazko o kriminalcih iz Wall Streeta!!!
Odlično je tudi sproščeno menjavanje ritma filma, ki se lahko zgodi praktično v trenutku, ko se npr. tista strašna in tragična zgodba o zloveščih sanjah, ki naj bi napovedovale smrt, v trenutku spremeni v enkratno (črno) komedijo.
Veliko ribo bi lahko kar v nekaj to?kah primerjali z Benignijevim filmom Življenje je lepo, ali pa s Forrestom Gumpom, saj gre pri vseh za neke vrste razumevanje življenja iz bolj optimisti?ne in ?arobne strani.
Velika riba ni film, ki bi ga morali razumeti. To je film, ki ga je potrebno za?utiti! Za razumevanje pomena filma tokrat niso tako potrebni možgani (oziroma logi?ni procesi), temve? prevsem srce in duša.
Kajti morda velikan res ni bil tako velik, morda ?arovnica res ni bila prava ?arovnica, morda Spectra res ni bila tako perfektna, morda cirkuški direktor res ni bil volkodlak, morda azijski dvoj?ici res nista bili siamski... toda to še ne pomeni, da vse to ni obstajalo. V vsakem življenju se namre? skriva ?arovnija, potrebno jo je le znati odkriti.
Zame osebno je Velika riba eden najbolj romanti?nih, najbolj intimnih in najbolj optimisti?nih filmov zadnjih let. Toplo priporočam vsem, ki še niso podlegli prepri?anju, da mora biti vse v življenju strogo pospravljeno v svojih predal?kih, temve? da se vedno še najde nekaj prostora za kakšen pravlji?en dodatek.
*Velika riba, komi?na drama (režija: Tim Burton, scenarij: John August po romanu Daniela Wallaceja, igrajo: Ewan McGregor, Albert Finney, Billy Crudup, Jessica Lange, Alison Lohman, Helena Bonham Carter, Robert Guillaume, Danny DeVito idr., distribucija: Continental Film)
Ocena: v vsakem življenju je nekaj pravlji?nega (10/10)
