Zombiji, duhovi, vampirji, volkodlaki in podobni nesmrtni stvori so že od nekdaj fascinirali filmsko industrijo. Umrljivost je ena od definicij človeštva, pa vendar si verjetno vsi želimo, da temu ne bi bilo tako, ta naš strah pa spodbuja razne fiktivne ideje o nadnaravnih stvorih, neumrljivih telesih brez duše, obsojenih na večno brezciljno tavanje med svetovoma živih in mrtvih. Tako na vsake toliko časa na veliko platno pride nov film z živimi mrtveci, če ne gre drugače tudi remake kakšne starejše uspešne grozljivke, tako kot v primeru Zore živih mrtvecev.
Ana (Sarah Polley) je bolniška sestra, ki skupaj z možem živi v prijaznem predmestju. Nekega jutra pa se zbudi v povsem nov svet, ki mu vladajo živi mrtveci, katerih edini cilj je ugrizniti žive ljudi in jih tako spremeniti v njim enake zombije.
Ta nesrečna usoda doleti tudi Aninega moža, medtem ko Ana zbeži, toda na žalost ne pride prav daleč. Na poti sreča policista Kennetha (Ving Rhames), poslovneža Michael (Jake Weber) in visoko nosečo Ludo (Inna Korobkina) ter njenega moža Andrea (Mekhi Phifer) in skupaj se odpravijo proti bližnjemu nakupovalnemu centru.
Toda tamkajšnji varnostniki CJ (Michael Kelly), Terry (Kevin Zegers) in Bartom (Michael Barry) jih ne sprejmejo z velikim navdušenjem, saj nimajo namena kogarkoli spustiti v stavbo in prišleke najprej izolirajo, vendar slednji naposled prevzamejo nadzor in poskušajo priklicati pomoč.
Toda živi mrtveci so že vsepovsod, tako da se morajo preživeli znajti, kakor se pač sami znajo. Kmalu se v nakupovalno središče zateče še ena skupina ljudi, toda med njimi so nekateri že prejeli ugrize zombijev, kar pa ima tragične posledice.
Ana in ostali preživeli se počasi pričnejo zavedati, da tu ne bodo morali ostati za vedno, zato poskušajo narediti načrt, kako in kam bi ušli. Okrog njih pa se med tem zbira vedno večja množica nagnusnih stvorov.
Na prvi pogled je Zora živih mrtvecev še ena klišejska grozljivka, v kateri se skupina preživelih skuša otresti krvoločnih zombijev, vendar eden po eden umirajo, dokler ne ostanejo samo še najbolj simpatični liki.
Razloga za nastanek živih mrtvecev ni. Dobro, nek verski fanatik po televiziji straši s pridigo, da je človeštvo postalo tako izprijeno, da so se zaprla vrata pekla in tako vsa hudobija ostaja na zemlji. Kaj tako hudega je torej storil 10 letni deklič, da bi moral zato iti v pekel? Ali pa so se nemara zaprla tudi vrata nebes?
Bolj ko gledalec premišljuje in čaka na razlago, bolj je očitno, da le te niti pod razno ne bo dobil in da je to pač zgolj še en truploštev, kjer se grize, trga, cefra, strelja, rezklja, pešta, kuri, kolje in tako naprej in nazaj. Kdor tako mrcvarjenje smatra za dobro grozljivko, bo v filmu lahko užival, mene osebno pa ob ogledu ni spreletel niti en sam srh (iskrene) groze.
Toda kljub vsemu Zora živih mrtvecev vsebuje tudi drugo plat razumevanja, vprašanje je le, koliko od tega je bilo mišljeno zares namerno?
Zora živih mrtvecev je namreč odlična satira na ameriški način življenja in razmišljanja, tako kar se tiče samoobrambe in posledičnega nošenja orožja, pa vse do vzvišenega izolacionizma in smatranja vsega drugačnega za nekaj slabega.
Če pričnemo kar na začetku filma: malo prijazno predmestje se čez noč spremeni v vojno bojišče. Kdo bo branil napadene ljudi? Policija, vojska, vlada? Ne, preživijo le tisti, ki spijo z magnumom pod blazino.
Zgrešenost te logike je seveda v sami naravi negativcev, ki dejansko predstavljajo bavbava, ki američane sili, da doma kopičijo orožje in se zato počutijo bolj varne. Za vsak slučaj!
Gremo naprej! Preživeli se ne zatečejo v bunker, da bi bili zaščiteni ali v cerkev, kjer bi molili. Ne, odpravijo se v nakupovalni center, tempelj kapitalizma. Obljubljena dežela, kjer dobiš vse in kjer si varen pred izprijenim zunanjim svetom.
Škoda le, da v tem kraju enakih možnosti za vse vladajo rasisti, ki vanj ne spustijo nobenega prišleka, če pa že, ga zaprejo in izolirajo in na ta način izločijo iz družbe. Ko se zatirani vendarle dvignejo in premagajo radikalce, se ustvari navidezna harmonija, v kateri so vsi srečni.
Medtem ko se zunaj podira svet, oni prirejajo gostije, se zabavajo, igrajo golf in šah, seksajo, ali pa kar tako, malce za hec, v glavo streljajo žive mrtvece. Specifično Burta Reynoldsa, Rosie O'Donnell in Jaya Lena, torej znane osebe, ki imajo prav toliko privržencev, kot tudi nasprotnikov.
In tu se pokaže še ena izprijena izpeljanka nasilja, kajti če ne moreš nekoga, ki ga sovražiš, ustreliti v glavo (ker bi imel preveč težav z Amnesty International), ga preprosto razglasiš za živega mrtveca, terorista, ali pa kaj podobnega in potem udri po njem.
Glavni liki filma tako nimajo niti najmanjšega sočutja z zombiji, četudi so to včasih bili živi ljudje! Sedaj pa ne samo, da nikomur ne pade na pamet, da bi jim pomagali, prav nasprotno, nikomur ni niti najmanj žal, če (dokončno) umrejo.
Najboljši primer tega je teksaški(!) šerif, ki sadistično uživa pri kurjenju zlobnežev, še posebej pa je navdušen, če po prvem strelu v glavo še trzajo in jim mora nameniti še "milostni" strel. Je komurkoli žal? Ne, saj so živi mrtveci tako ali tako povsem izprijeni in dejansko tudi sami želijo umreti, le da tega ne znajo povedati. Šerif jim dejansko dela uslugo, tudi če se tega ne zavedajo. Oziroma, kot reče eden od opazovalcev: Amerika vedno poštima svoje sranje. Zlepa ali zgrda.
Idila glavnih junakov v nakupovalnem centru pa se razblini, ko se pričnejo pobijati med sabo. Meje med dobrimi in slabimi niso več jasne in celo novorojenčki so izprijeni. Druščina ugotovi, da bo morala najti boljši kraj za preživetje.
Toda kam bodo šli, če se prej niso zmenili za zunanji svet, ki se je med tem že povsem obrnil proti njim? Odgovor je kot na dlani: odšli bodo na samotni otok, v novo obljubljeno deželo, ki je nasilje še ni doseglo. A kako priti tja?
Nič lažjega, treba je le narediti orožje za množično uničevanje, s katerim bodo zmleli pobesnele horde. Seveda vse zgolj v samoobrambi. Toda nesreča s takimi orožji je, da rade pokončajo tudi njihovega stvaritelja.
Toda tudi tisti, ki vendarle uzrejo obljubljeno deželo, ne bodo deležni miru, saj se nasilje skriva v njih samih in zato nikoli ne bodo mogli ubežati pred njim, hkrati pa je tudi utopično pričakovati, da je svet nekje tam zunaj dober, če sami niso bili k temu pripravljeni nič prispevati.
Zora živih mrtvecev je tako po svoji vizualni plati infantilen truploštev, ki izstopa zgolj z nekaterimi sarkastičnimi enovrstičnicami in solidnimi (četudi nekoliko klišejskimi) glavnimi igralci, zato pa pove toliko več na simbolni ravni, od razlogov za ameriško obsedenost z orožjem in nasiljem, zgrešenim pogledom na svet zunaj meja "obljubljene dežele", pa vse do spoznanja, da nasilje vedno porodi zgolj novo nasilje, tudi če zanj obstajajo "dobri" razlogi.
Kar najbolj preseneča je dodelanost teh simbolov, ki se stopnjujejo preko celega filma in na neki točki dajo celo občutek, da je to dejansko sporočilo filma, a po drugi strani se zdi, da so negativni stereotipi že tako zelo ukoreninjeni v moderni družbi, da so postali sprejemljivi in spominjajo na pozitivne vrednote borbe za preživetje. Ravno v takem razmišljanju pa se skriva najbolj srhljivo sporočilo filma.
*Zora živih mrtvecev - Dawn of the Dead, grozljivka (režija: Zack Snyder, scenarij: Scott Frank, George A. Romero, James Gunn, igrajo: Sarah Polley, Vingh Rhames, Jack Veber, Mekhi Phifer, Ty Burrell, Michael Kelly, Kevin Zegers, Jayne Eastwood, Lindy Booth, Michael Barry, Body Banks, Inna Korobkina idr., trajanje: 100 minut, distribucija: Karantanija Cinemas)
Ocena: Sodni dan? Ne, zgolj ameriški vsakdanjik! (9/10)
