Duo Magnificus, monsignorja slovenskega panka, dr. Gregor Tomc in Pero Gnjus Lovšin sta zgodnjo jesen davnega leta 1977 spila flašo pelinkovca in spisala tri akordno revolucijo. Sledila je prva faza revolucije, ki ni bila le glasbena, ampak tudi telesna, hotna in socialistično prešvicana. Rodil se je slovenski pank.
In 18. oktobra pred 25. leti je sledil "Prvi pank koncert za železno zaveso", kakor so obljubljali na roko napisani plakati. Na Gimnaziji Moste se je prikazalo dobrih tisoč ljudi, ki so za dogodek plačali vstopnico, večinoma dijaki in študentje, menda je bilo tudi nekaj firbcev. Zagotovo je bil med njimi Dimitrij Rupel, takratni aktivist, ki je prvo ploščo rdečih Pankerjev spljuval v Teleksu.
Pankrti sicer niso igrali le avtorske komade, preigravali so profete pank izraza, Sex Pistolse, Clashe in New York Dollse, katerih plošče je Tomc iz Londona pretihotapil v SFRJ. Od tistega dne so na moščanski gimnaziji čakali 10 let, da se je spet zgodil koncert.
Zakaj revolucija? Revolucija preprosto zato, ker je svinčeni socializem v stari Jugi prepovedoval vsakršno obliko kapitalistične, zahodne in bognedaj rock ali pop produkcije. Te oblike človekovega ustvarjanja so za mladino kvarne in zato nedopustne. Pank je spodkopal vso vero v mladino, ki je bila Titov ponos in prihodnost sama.
France Popit, tedanji partijski sekretar, je pank šikaniral celo politično. Leta 1989 je oznanil, da "pankerji javno kozlajo, se drogirajo in nasploh neokusno obnašajo." Ko so se notranji organi, miličniki, povezali s partijo, so sledile racije, zasledovanja, zasliševanja, zapiranja in ustrahovanja mladoletnikov.
S prvim prestopom mladih Pankrtov je posredno začel popuščati tudi partijski monolitni nagon mladinskih brigad in partizanskega petja ob ognju. To je bilo za dvajsetletnika, ki spremlja svetovno dogajanje preprosto nesprejemljivo.
Pank je postal kultura upora proti partijskemu režimu, ki je ubil dve muhi - pluraliziral je prostor in razbil Dolgcajt. Lublana je postala bulana, ko so se na Johnny Rotten Squaru, ex Medex baru za Šubičevo Gimnazijo, zbirali somišljeniki in zarjuli Bruhajmo vsi.
Se je v četrt stoletja kaj spremenilo? Modri angeli še vedno tepejo usodo, pravega koncertnega dogajanja v Vikini Ljubljani ni, bo pa že res, da plošče ne tihotapimo več iz Londona ampak kar iz domačega kompjuterja (žug, žug, žug, op. urednika). Tudi politika in pop mjuzik gresta dandanes z roko v roki - Viki Potočnikovi bosta v predvolilni kampanji prepevala dvojec Murat in Jose.
Pank nostalgija in pankerji pa še vedno ostajajo. Kljub temu, da mi je frizer zadnjič zaupal, da so irokeze totalno out?!?
