Nova, dolgo pričakovana plošča irske zasedbe U2 je priromala tudi v zgoščenk-o-mate našega uredništva in ker si plošča zasluži ne samo naše poslušalske pozornosti, jo bom vzel v precep, stisnil, zgnetel, premečkal in na koncu izpljunil oceno tega glasbenega izdelka. Za tiste, ki jih bi zanimalo kaj več o U2 samih, lahko večino informacij najdejo tukaj, mi pa se počasi zapodimo proti prvim kilobytom na disku.
Medtem ko so skozi zvočnike že prihajali zvoki prvega singlea Beautiful Day sem zaplaval skozi zvok Edgeove kitare, poslušal besedilo in gledal skozi okno. Kar naenkrat sem se zavedal, da bi Beautiful Day -- najbrž ne nalašč -- lahko bil jesensko/zimska himna Ljubljane, saj delček besedila lahko pričara tipično počutje malega prebivalca prestolnice, ko se v deževnih dneh prebija skozi nepopisno mestno gnečo: "But there's no room, no space to rent in this town / You're out of luck, and the reason that you had to care / The traffic is stuck and you're not moving anywhere ... It's a beautful day / Don't let it get away ... ".
Ko sem tako plaval med dežnimi kapljami se je na moja ušesa že prikradel Stuck In A Moment You Can't Get Out, nežen in prijeten štiklc, poln starih dobrih, prerojenih U2-jev. Kot sam MacPhisto pa je mir v moji glavi presekal Elevation, z nafriziranim rifom, energičnim ritmom, refrenom in Bonovim "uuhuuuhuuujanjem" na bridge-u. Potem pa break in še enkrat, riff, ritem, refren in juhu, Jutu so končno spet tu!
Sledijo ljubezensko boleča Walk On, melanohlična Kite, zabavna, z električnim loopom podložena In A Little While in kot njeno nasprotje akustično obarvana up-lift popevka Wild Honey, upornikom-z-razlogom bo himna Peace On Earth, kateremu sporočilu se kljub obrabljenosti Bonotovega pop-političnega pristopa pridružujem. Album zaključujejo When I Look At The World, New York, kjer se Edgove kitare zlivajo z računalniško nafriziranim ritmom in za konec nežna in milostna Grace.
Plošča, ki je na prvem mestu lestvic v več dvajsetih državah (tudi Sloveniji), je prišla izpod producentskih rok Daniela Lanoisa in Briana Ena. Duet je zagrešil tudi prvi večji, globalni uspeh U2-jev v osemdesetih -- ploščo The Unforgettable Fire, po kateri pa je šla pot do Achtung Baby samo navzgor.
Kot feniks iz pepela, se U2 končno spet vračajo na stara pota, svoja nova stara pota, ki so jih v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja dodobra pozabili. Glomazni koncerti, elektrifikacija ušes, sintetizacija ritmov, herojsko pitje kave v Sarajevu in svetleči dresi nam niso prinesli tega kar nam je prinesel njihov zadnji album. Tiste U2, ki smo jih videli na naslovnici Joshua Tree, starejše, zrelejše in pripravljene na nove zmage.
